»Ali obstajajo ljudje, ki ne poskušajo zbežati pred delom, temveč, presenetljivo, pred užitkom? In sicer tako, da ga delegirajo na druge osebe, na živali ali na aparate? Mar uporabljajo snemalne naprave zato, da jim ne bi bilo treba gledati televizijskih serij? Si tiskajo besedila, ali pa si jih shranjujejo na trdi disk, da jim jih ne bi bilo treba brati? Nosijo športne copate, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati s športom? Imajo terenska vozila prav zato, da jim ne bi bilo treba voziti po terenu?«

»Za mite o Francu Rihtariču so se na primer izkazali po dokumentih listki, ki naj bi jih puščal v gostilnah, ko naj bi jedel in pil skupaj z miličniki, ki pa ga niso prepoznali, pa zgodbe, da sploh ni bil ustreljen, da še danes živi v Kanadi in podobno.«

»Ljubila sta se po svoje, tako kot lahko ljubita kurba in mož z morja. To ni bila ljubezen tistih, ki jo živijo, ker morajo umreti, temveč ljubezen dveh duš, ki se potrebujeta.«

»Brando je iz mrmranja naredil umetnost. Toda v nobenem filmu še ni dosegel popolne neartikuliranosti, ki ga je zdaj premagala, niti tako nenavadnega sopihajočega sinhroniziranega posnetka, kot je bil tisti, ki ga je spodbudil frontalni aparat Sophie Loren ...«

»Mislim, da je bil Herbert pri pisanju pred svojim časom...«

»Mislim, da v romanu ni stavka, misli, pokrajine, opisa ali človeka, ki ga ne bi na izkustveni ravni doživel. Od vsake smreke, vsake ceste, vsakega kamna . . .«

»Fjodorovič je rekel, nisem se zmotil, dal sem vam še štiri knjige, ker brez njih tega ne morete razumeti.«

»Knjigo o zgodovini tega žanra oziroma gibanja Krautrocksampler je leta 1995 napisal britanski avtor Julian Cope.«

»Ne moremo mimo tega, da je bil rasist in imperialist, a to ne spremeni dejstva, da sem občutil tesno povezanost z zgodbo. V otroštvu je močno vplivala name.«